Un Chien Andalusia

Selim se na nov naslov.

http://blog.vest.si/dyboc

Če me kdo spremlja že od prej (vem, da vas je nekaj) – prišel je čas, da si popravite bookmarke.

Vnesel dyboc 20:57 pod 0
Brez komentarjev

The Curious Case of Benjamin Button (Nenavaden primer Benjamina Buttona, David Fincher, 2008)

Zadnji film Davida Fincherja, ki zagotovo ni njegov najboljši, niti ni boljši od svojega predhodnika, a vseeno odličen film, povsem vreden tako talentiranega režiserja. Zgodba govori o Benjaminu (Brad Pitt), fantu, ki se rodi star in umre kot otrok, torej se mu življenje odvija v obratni smeri. Tako ga spremljamo, kako pri sedmih letih prvič zapusti invalidski voziček in shodi, kako še pred puberteto, ko izgleda kot šestdesetletnik izgubi nedolžnost in kako, z izgledom 10-letnega fantiča, počasi začne izgubljati spomin in postaja dementen. Vendar je ta, vsekakor pomemben del zgodbe porinjen ob rob, v območje simbolnega, ki ima v filmu res močno funkcijo, film sam pa se raje zvesto ukvarja z opisovanjem Benjaminovega življenja in neverjetno pestrih dogodivščin tekom tega. Sama postavitev (bolezen, malce poseben otrok ipd.) in razplet (potovanje skozi zgodovino 20. stoletja v ZDA) tako precej spominja na Forresta Gumpa (ki je čisto slučajno nastal pod peresom istega scenarista), a je Benjamin Button vseeno vsaj za stopnjo boljši.

Se7en (Sedem, David Fincher, 1995)

Ob ogledu zadnjega je vsekakor potrebno omeniti tudi Fincherjev najboljši film. Zgodba govori o detektivu (Morgan Freeman), ki se zaradi naveličanosti in apatije do krutega modernega sveta odloči upokojiti, mlajšemu detektivu (Brad Pitt), ki ga namerava nadomestiti, in o njunem sedemdnevnem sodelovanju pri iskanju serijskega morilca, ki po (neimenovanem) mestu pušča žrtve z imeni sedmih smrtnih grehov. Zagotovo eden boljših filmov prejšnjega desetletja, ki s fantastično, a niti približno enostransko ali črnobelo moralno komponento po koncu filma ne dovoli, da se opredeliš na stran enih ali drugih, zločincev ali varuhov pravice – kdo je sploh kdo? Vsak od glavnih karakterjev je namreč le en obraz tega istega moralnega sistema. Sploh sta fantastična zadnji pogovor v avtu, ki poleg povzema srčike filma tudi perfektno pripravi udarni razplet, in pa fotografija Dariusa Khondjija (City of Lost Children).

Choke (Clark Gregg, 2008)

Naslednji logični korak je ogled filma, posnetega po knjini predlogi Chucka Palahniuka, ki je znan predvsem po knjigi Fight Club, ki jo je ekraniziral nihče drug kot Fincher. Film je dobitnik posebne nagrade žirije na lanskem festivalu Sundance in govori o tipu, ki se udeležuje skupin za pomoč odvisnikom (znano?) zaradi svoje odvisnosti od seksa, pesti pa ga pomanjkanje denarja, sploh kadar je treba plačati bolnišnične račune za svojo noro mamo. Domisli se potegavščine, s katero bi se za dalj časa smilil ljudem in jim dovolil, da se nanj čustveno navežejo – z namerno zadušitvijo v restavraciji išče ljudi, ki so mu pripravljeni rešiti življenje in si tako izbira neke vrste čustvene sponzorje. Film je sicer režiran minimalno, odigran zelo slabo, dramaturško pa sestavljen tako, da zanimanje za razplet izgubiš še preden se film sploh zaplete. Palahniuk tega zagotovo ni imel v mislih.

Man on Wire (James Marsh, 2008)

Prav tako zmagovalec lanskega Sundance festivala, a v kategoriji dokumentarcev, je film o Philippeju Petitu, ki je leta 1974 napel žico med stolpoma WTC in po njej hodil kar tričetrt ure – dejanje, ki ga mnogi imenujejo za “umetniški zločin stoletja”. Ko so ga vprašali, zakaj je to storil, je odvrnil: “Ko vidim tri pomaranče, žongliram. Ko vidim dva stolpa, hodim.” Zagotovo dober dokumentarec, a se vseeno preveč ali na napačen način osredotoča na samo pripravo trika (v stolpa so se morali namreč pretihotapiti), saj iz tega naredi nekakšen vohunski film, ta umetno ustvarjena napetost pa na žalost pobere čas za realnejši opis priprave in s tem tudi odvrne pozornost od samega bistva filma, to je hoje skoraj pol kilometra nad tlemi. Prav tako bi bilo zanimivo zvedeti več o razpletu s policijo in sprejetju te akcije s strani prebivalcev New Yorka. Vseeno pa zelo dober dokumentarec, ki je vreden ogleda.

Vnesel dyboc 14:49 pod (Po)gledano  Tagano benjamin button, brad pitt, dokumentarec, drama, film, fincher, man on wire, palahniuk, se7en, sundance
1 komentar

Religulous (Larry Charles, 2008)

You don’t have to pass an IQ test to be in the senate though.

Bill Maher, ki s svojo oddajo že dolgo velja za vodilnega ameriškega “antikrista”, in Larry Charles, druga polovica genialnega para, ki nam je prinesel Borata, sta s skupnimi močmi posnela film, primeren trenutnemu duhu božičnega časa.

Film se klasificira kot dokumentarec oz. v zadnjem času vedno popularnejši mockumentary, v katerem Maher s svojo ekipo dejansko prepotuje polovico sveta, da bi ugotovil, kaj ustvarja in poganja največje svetovne religije. Ker se ukvarja predvsem z verovanji, ki gradijo na čudežih, razodetjih in veri v preroško besedo, verjetno zanalašč izpusti hinduizem, budizem in razne animistične religije primitivnih ljudstev in se osredotoča na ti. abrahamske religije. Govori tako z navadnimi ljudmi kot tudi z vplivnimi ljudmi, od raznih šarlatanov, ki oznanjajo, da so reinkarnacija Jezusa, do ameriških senatorjev, ki s svojo neumnostjo dejansko vodijo najvplivnejšo državo na svetu.

A žal se pri tem konča; kjer bi film moral postati provokativen, oster in hkrati informativen, se še vedno zadržuje pri smešenju in retoričnem izzivanju sogovornikov, kar je sicer na trenutke smešno, a precej nezanimivo. Nevednosti in trmoglavosti intervjuvancev se Maher po robu postavi s povsem enako mero fanatičnosti in indoktriniranosti, kar film skoraj spremeni v brezpredmetno napihovanje ega in dokazovanje svoje večvrednosti.

Poanta, na kateri bi film moral graditi, torej slabe končne posledice, ki jih religija prinese s sabo in so bolj kot pri posameznih vernikih pomembne v širšem kolektivu, se sicer izluščijo proti koncu, a to izpade zelo prisiljeno, kot nekakšno opravičilo za čas, ki so ga izgubili v osrednjem delu filma. Zato bo morda bolj všeč sicer vedno večji skupini oboževalcev Zeitgeista, na katerega s svojo populističnostjo in napačnim citiranjem večkrat spominja. Vseeno precej smešen film, ki bi si zaslužil nalepko dokumentarca, če bi se namesto z apologetskimi monologi Billa Maherja bolj ukvarjal s pogovora vrednimi sogovorniki, s čimer vseeno ne bi izgubil glavne sporočilnosti filma, ampak bi jo kvečjemu poudaril.

Vnesel dyboc 20:05 pod (Po)gledano  Tagano bill maher, borat, film, komedija, religija
1 komentar

Queens of the Stone Age – Go with the Flow (Songs for the Deaf, 2003)

Če vzameš bend, ki preigrava desert rock, izbereš njihov najbol energičen, eksploziven, drive komad,  in dodaš ščepec erotike, nikakor ne moreš zgrešiti, če posnameš video, v katerem se bend poda na samomorilsko vožnjo po ameriški puščavi.

Londonski studio Shynola je uporabil črno-rdečo estetiko naslovnice albuma Songs for the deaf in jo kombiniral z značilnim dvodimenzionalnim, izjemno kontrastnim stilom Franka Millerja. Video je – razen benda in avta, ki so jih morali za to povsem prebarvati v črno-bele – v celoti posnet pred zelenim platnom. Vsebinsko so ga napolnili z arhetipskimi simboli ameriškega srednjega vzhoda – od že omenjene puščave in avtomobilov do kitare in škorpijonov), brez besed pa ne bi ostal tudi marsikateri psihoanalitik, saj videospot prekipeva od seksualnega imaginarija.

Neverjetno energična glasba nas vse od začetne vožnje po dolgi, ravni, puščavski cesti naravnost v žensko mednožje, mimo raznih prizorov špricanja motornega olja po njenem obrazu, pa vse do končnega eksplozivnega prizora avtomobilskega trka (ali koitusa, kakor hočete), pripelje do psihedelično obarvanega ekstatičnega vrhunca – res glasba in spot, ki hodita z roko v roki.

Vnesel dyboc 12:52 pod (Pri)ljubljeno  Tagano desert, erotika, frank miller, freud, glasba, go with the flow, queens of the stone age, rock, shynola, usa, video
4 komentarjev

Taking Off (Slačenje, Miloš Forman, 1971)

Miloš Forman je iz svoje rodne Češke v ZDA očitno prišel ravno ob pravem času. Prvič, studii Universal so se po uspehu Golih v sedlu (Easy Rider, Dennis Hopper, 1969) odločili za projekt, s katerim bi mladim filmarjem omogočili snemanje »neodvisnih« filmov z enomilijonskim proračunom. Med imeni, kot sta Dennis Hopper in Peter Fonda, se je znašel tudi Forman. In drugič, še pomembneje, za prihod v ZDA ne bi mogel izbrati boljšega časa. Namesto političnih nemirov, ki so ga čakali doma, je tam prvič po dolgem času vladalo sproščeno vzdušje, ljudje so bili pripravljeni sprejemati nove ideje, razmišljati svobodno in gledati filme, kot je Slačenje.

Zgodba o mladem dekletu, ki pobegne od doma, morda sprva zveni klišejsko, a že od samega začetka je očitno, da temu ni tako. Večminutna uvodna sekvenca, ki se vzporedno pojavlja skozi celoten film, prikazuje veliko število mladih na glasbeni avdiciji, ki skušajo s tem čim hitreje ujeti svoje sanje – eni uspešneje, drugi pač ne. A posebnost filma leži v dejstvu, da se bolj kot z vsega naveličanimi, uporniškimi, hipijevskimi najstniki ukvarja z njihovimi starši – hkrati pa se prav ti starši bolj ukvarjajo z iskanjem neutemeljenih razlogov za čudno obnašanje svojih otrok, namesto da bi te vzroke iskali pri sebi. Mladina v tem času velikih družbenih sprememb, podobno kot po 2. svetovni vojni, ne zaupa več starejšim generacijam, zato opušča ostarele vrednote in vzornikov ne išče več v svojih starših. Starši, kot ponavadi, tega seveda ne razumejo. Te probleme si skušajo razlagati tako, da se zakajajo z marihuano ali igrajo slačipoker, da bi se s tem lažje postavili v kožo najstnikov – a pri tem ne opazijo, da jim tega sploh ni treba. Pijani očetje in matere z neizpolnjenimi otroškimi željami namreč svojim odraščajočim otrokom nevede ponujajo več vzorcev obnašanja, kot bi morda želeli (če sami tega ne opazijo, jim film pri tem zagotovo ne prizanaša). Otroci zato največkrat ne potrebujejo nič kaj dosti več kot preprost pogovor.

Formanu je tako ameriški debi popolnoma uspel; poleg tega, da je posnel odlično komedijo, polno ironije in precej absurdnih scen, je spretno ujel duh časa začetka sedemdesetih, ko so se najstniki prvič po dolgem času naveličali moralnih okvirjev, v katerih živijo njihovi starši, in začeli svoja življenja definirati na novo. Morda to, kar nas učijo starejši, le ni vedno tako popolno, kot nam želijo prikazati – kar za Miloša Formana očitno drži tudi v svetu filma.

Članek je objavljen tudi v decembrski številki Kinotečnika.

Vnesel dyboc 16:08 pod (Po)gledano  Tagano češka, easy rider, film, marihuana, miloš forman, mladina, poker, taking off
Brez komentarjev